Ko v računalniku z operacijskim sistemom Windows odprete računalniške vire, ugotovite, da je pogon, v katerem je nameščen operacijski sistem, C: in da je pogon CD / DVD pogon D:. Če nato vstavite ključ USB, bo ime F:, za vse druge diske ali povezane pomnilniške enote pa črke naslednje abecede.
Lahko bi se vprašali, kaj se je zgodilo s črkama pogonov A: in B: in če bi ju lahko uporabili namesto C: in D :.
Ljudje, ki že vrsto let uporabljajo računalnik, že vedo, kakšen je odgovor na naslovno vprašanje, mladi pa lahko zamudijo pomen te dobesedne naloge.
Da bi razumeli, kaj se je zgodilo s pogonom A: in B: moramo storiti korak nazaj v zgodovino računalnikov, ko prvi IBM-ovi računalniki niso imeli trdega diska, ampak samo bralnik disketnih diskov .
Ta predvajalnik je bil pogon A: kamor so morali vstaviti diskete za nalaganje programov.
Na dražjih in naprednejših računalnikih sta bila nameščena še dva disketna pogona, eden za nalaganje programov, drugi za shranjevanje podatkov; tega drugega bralca je računalnik identificiral s črko B:.
S prehodom s 5, 25 diskete na manjše 3, 5-palčne plastične diske je bilo običajno, da sta oba diska v računalniku, eden je bil A: in drugi B:.
Do takrat teh črk absolutno ni bilo treba spreminjati ali dovoliti, da jih uporabnik ponovno konfigurira.
Sčasoma so trdi diski postali cenejši, trde diske pa so seveda poimenovali C: pogoni.
Disk C: je postal standard za programe in tudi za računalniško zagonsko programsko opremo BIOS in je danes izhodišče vsakega Windows PC-ja.
Če lahko za vsak pogon v računalniku dodelite črke od C do Z, lahko v računalniku z A in B znova uporabite disketo brez upravljanja disketnega pogona ">.
PREBERITE TUDI: Navidezna disketa za branje disket na računalnikih brez bralnika
