Brskanje po internetu z vidika zasebnosti je tako, kot bi se vozili v avtu. Pri vožnji ima avto identifikacijsko tablico, tako da, če naredimo nepravilnost, je lastnika enostavno izslediti.
Pri brskanju po internetu je IP naslov dodeljen temu računalniku, da bi kdo sledil (glej tudi razlago, kako se računalniki med seboj pogovarjajo v omrežju prek TCP / IP)
Vsakič, ko za odpiranje spletne strani uporabite program ali aplikacijo, kot je spletni brskalnik, se vzpostavi ena ali več povezav s strežnikom, ki gostuje to spletno mesto.
Ko je povezava vzpostavljena, računalnik prenese podatke s teh strežnikov in prikaže spletno stran v brskalniku.
Vsaka povezava razkrije IP naslov naprave, ki se uporablja za odpiranje spletnega mesta, na strežnik, na katerega se poveže, ki nasprotno vidi IP naslov strežnika.
IP-naslova ni mogoče izbrati, dodeli ga upravitelj povezav (lahko so Telecom, Fastweb in Wind) naključno in včasih tudi dinamično.
Ta zelo poenostavljena razprava velja za vsako internetno povezavo, tudi za e-poštne programe, klepete, aplikacije za pametne telefone itd.
Tako kot za tablico naprave iz IP naslova ni nujno mogoče izslediti identitete tega, kdo ga uporablja, temveč le lastnika povezave.
Če se povežete od doma, isti naslov velja za vse, ki se povežejo z internetom: starši, sorojenci, otroci, prijatelji itd.
Če je povezava vzpostavljena v pisarni, je lahko ta naslov IP veljaven za vse ljudi, ki tam delajo.
Dejansko je javni naslov IP enak za internetne povezave iz celotnih kondominij ali sosesk ali mest (to je bilo že razloženo v članku o tem, kako se povežemo z internetom z istim javnim naslovom IP).
Poleg tega so IP naslovi pogosto dodeljeni dinamično in jih skoraj ni mogoče določiti za določenega uporabnika, kot smo lahko doma.
IP-naslov torej razkriva malo informacij javnega značaja in le v nekaterih primerih ga je mogoče zaslediti na domačem naslovu osebe.
Informacije, ki jih lahko razkrije IP naslov, so odvisno od ponudnika omrežja za dostop do interneta različne in pogosto zaupne.
Teoretično ti upravljavci ne morejo shranjevati podatkov za nadzor nad tem, kaj uporabniki počnejo na internetu, in morajo zagotoviti zasebnost strank.
Če pa na primer oseba stori spletno računalniško kriminalo, se bo policija morda morala obrniti na operaterja omrežja, ki ji dodeli naslove IP, da bi izsledila njegovo identiteto.
Po tem, kar je bilo razloženo, je jasno, da tudi če bi neznanec poznal javni IP naslov moje trenutne internetne povezave, ne bi mogel storiti ničesar.
V bistvu lahko iz javnega naslova IP samo ponudnik omrežja izsledi identiteto osebe.
Vsakdo lahko samo poskusi ugotoviti, od kod prihaja, poiskati IP naslov drugega računalnika in ga poiskati, vendar vohunjenje za to, kar počne, ni mogoče.
To je zato, ker se za vsako povezavo nahaja usmerjevalnik (zasebni ali isti ponudnik omrežja), ki ustvari notranje omrežje in zaščiti katero koli zunanjo napravo pred zunanjimi povezavami.
Kako deluje usmerjevalnik, smo že razložili v drugem članku.
Zadeva se spremeni, če se računalnik uporablja v istem omrežju, ki ga je ustvaril usmerjevalnik, in to ni internet, temveč zasebni podomrežji doma ali pisarne.
Usmerjevalnik priključenim napravam dejansko dodeli drug IP naslov, tokrat notranji, ki je za vsako zasebno omrežje vedno enak in se običajno začne s 192.168 .
Ta naslov ni viden in ga vsekakor ne morete doseči (razen če je nastavljena želena odprtina) zunaj omrežja.
Teoretično je mogoče ne le najti vse računalnike, povezane v omrežje, temveč tudi zaničiti povezavo in vohuniti za njo.
Zaradi tega je naivno pustiti omrežje wifi, ki ni zaščiteno pred zunanjim dostopom, in nasprotno, povezati se je tudi s sosedovim wifi omrežjem, kar je lahko, ker se lahko nekega dne zbudimo in vemo, kaj vse počnemo na internetu.
Usmerjevalniki imajo pogosto funkcijo spremljanja, na katera spletna mesta se naprave povezujejo in zato lahko spremljajo vsako obiskano spletno mesto.
Če se želite zaščititi svojo identiteto, se vrnete na javni IP, ki je viden v internetu, glejte Kako skriti IP naslov v PC, Android in iPhone .
